O rovih so morali molčati pod prisego
V soboto, 20. 10. 2018, se nas je 36 udeležencev krožka Moj Maribor peš napotilo proti Teznu, kjer smo si najprej ogledali rove pod bivšo nemško Tovarno letalskih delov (kasneje TAM). Tovarna je bila zgrajena leta 1942, a Nemci so vso proizvodnjo, ki je bila strateškega pomena za potrebe vojne industrije, v popolni tajnosti preselili leta 1943 kar 15 m globoko v podzemlje. Bali so se bombardiranj zaveznikov (Angležev in Američanov). Imeli so prav, bombardiranj je bilo skupno devet in porušili so velik zunanji del tovarne, a proizvodnja je pod zemljo mirno tekla. A ni bilo lahko. Nemci so ves čas imeli težave s podtalnico, ki je vdirala v podzemne hodnike. Včasih so delavci tudi do kolen stali v vodi. Tudi mi, sobotni udeleženci ekskurzije, bi se morali odpovedati ogledu rovov, če bi zunaj deževalo, ker bi rove zalila voda. Vsi hodniki so bili med vojno elektrificirani, mi pa smo imeli v rokah vsi lučke in na glavi čelade. Delavci (med njimi so bili vojni ujetniki, kaznjenci, pa tudi redno zaposleni) so morali podpisati, da ne bodo izdajali nobenih skrivnosti o lokaciji tovarne letalskih delov. Na prisego jih je opozarjala delavska izkaznica, kjer je bil na zadnji strani odtisnjen obraz s prstom na ustih. Delo je trajalo po 12 ur, spali in jedli so kar pod zemljo. Pod zemljo so najbolj pogrešali zrak, ki so ga dovajali iz zračnih jaškov.
Po 2. svetovni vojni sta junija 1945 Maribor obiskala Josip Broz Tito in Boris Kidrič, takratni jugoslovanski minister za industrijo. Po hitrem postopku so tovarno nacionalizirali in preimenovali v TAM (Tovarno avtomobilov in motorjev Maribor). Tovarna je proizvajala tovornjake, avtobuse in vojaška vozila. Zalomilo se je leta 1991 z osamosvojitvijo Slovenije, takrat je TAM izgubila veliko jugoslovansko tržišče. Pet let je propadala, leta 1996 je bil speljan stečajni postopek. Od leta 2000 je zaživela Cona Tezno, kjer je po obstoječih podatkih trenutno 212 podjetij, v njih pa okoli 3600 delavcev (v TAM-u jih je bilo zaposlenih 9000).
Po ogledu rovov smo bili udeleženci kar malo pretreseni. Po malici smo jo po bližnjici mahnili do azila za živali, kjer smo s priboljški razveselili tamkajšnje pse in muce, srečali pa smo se tudi s Prešernovim nagrajencem za življenjsko delo za leto 2016, pisateljem Tonetom Partljičem. Predstavil nam je uvodno zgodbo iz knjige Pasja ulica, ki nam daje v razmislek, kako ob človeških in materialnih žrtvah nikoli ne navajamo tudi, kako vojno doživljajo živali, da torej med vojno umirajo tudi živali. Potem pa nam je veliko povedal še o svojem pasjem kosmatincu Mišku, ki ga oba z ženo obožujeta. Po prekrasnem jesenskem listju v Stražunu smo se vrnili pred šolo.
Mentorica krožka Moj Maribor: Mag. Majda Rižnar, prof.
